Dvojezičnost v logopediji (Povzetek predavanj iz Belgije in literature iz Slovenije)

V članku bom predstavila znanje in informacije o dvojezičnosti, ki smo jih študentke pridobile na študijski izmenjavi ERASMUS+ v Belgiji in to združila s literaturo o dvojezičnosti, ki sem jo našla v Sloveniji.

Obstaja ogromno definicij dvojezičnosti. V Belgiji smo posebej poudarili definicijo Penninxa (1998), ki dvojezičnost definira kot sposobnost uporabe več kot enega jezika v komunikaciji z relevantnimi komunikacijskimi partnerji. Relevantni komunikacijski partnerji pa so domače okolje in šolsko okolje. Domače okolje je za otroka primarno okolje, med tem ko je šolsko okolje sekundarno okolje. Po tej definiciji je otrok dvojezičen, če v obeh okoljih, torej doma ali v šoli pri pogovoru z relevantnimi komunikacijskimi partnerji uporablja ustrezen jezik in je pri tem uspešen.

DVOJEZIČNOST IN KULTURA

Dvojezičnost je neločljivo povezana s kulturo. Ko govorimo o dvojezičnosti govorimo tudi o kulturi. Otroci so socializirani v kulturo preko jezika, kultura pa določa, kakšen jezik bomo uporabljali, kako ga bomo uporabljali idr.

Pomembno je, da se zavedamo razlik, ki so posledice kultur in to upoštevamo na obravnavah.

Večina standardiziranih testov, ki jih logopedi in surdopedagogi v Sloveniji in v Evropi uporabljamo, je standardizirana na evropski populaciji. Zato niso primerni za uporabo pri otrocih, ki prihajajo iz izven evropskega področja, saj bodo pridobljeni rezultati pokazali nerealno sliko njihovega govorno-jezikovnega razvoja.

DVOJEZIČNOST IN KOGNICIJA

Raziskave kažejo pozitivne učinke dvojezičnosti na kognitivni razvoj. Osebe, ki so dvojezične se boljše skoncentrirajo in bolje ignorirajo nepomembne informacije. Dvojezičnost upočasni razvoj demence in drugih starostno povezanih bolezni za 4 do 5 let. Poleg tega dvojezičnost izboljša otrokove metalingvistične sposobnosti.

Strokovnjaki poudarjajo, da učenje drugega jezika ne upočasni ali zaustavi kognitivnega ali lingvističnega razvoja. Ljudje imamo sposobnost, da se lahko naučimo dva ali več jezikov istočasno brez negativnih učinkov na jezik ali kognicijo.

Jusczyck in sodelavci so v raziskavi Speech perception studies iz leta 1993 dokazali, da imajo novorojenčki do 6. – 8. meseca starosti zmožnost razlikovati foneme vseh svetovnih jezikov in se naučiti katerikoli foneme. Otroci imajo zmožnost, da se usvojijo katerikoli jezik na svetu.

Po 8. – 12. mesecu starosti pa postanejo otroci občutljivi zgolj za foneme prvega jezika oz. za glasove, ki je pojavljajo v njegovem okolju. Fonemov, ki jih v njihovem okolju ni, pa ne osvojijo. Če imajo v svojem okolju v tem času dva jezika, postanejo občutljivi na foneme obeh jezikov in jih brez težav usvojijo.

DVOJEZIČNOST IN MOŽGANI

Raziskave potrjujejo, da imajo dvojezične osebe pri govoru ves čas v možganih aktivirana oba jezika, tako prvi jezik kot drugi jezik. Torej, ko oseba uporablja prvi jezik, ima v možganih aktiviran tudi drugi jezik in obratno. Kako torej lahko dvojezična oseba komunicira v enem jeziku, če ima v možganih aktivirana oba jezika? To omogoča mehanizem jezikovne kontrole. Gre za mehanizem, ki zavira uporabo jezikovnih reprezentacij, ki so v možganih aktivirane, ampak niso namenjene za uporabo. Torej mehanizem preprečuje uporabo jezika, ki je aktiviran, vendar v njem ne želimo govoriti.

VRSTE DVOJEZIČNOSTI

Dvojezičnost delimo na simultano/vzporedno (simultaneous acquisition) in sekvencionalno/zaporedno dvojezičnost (sequential acquisition).

O simultani dvojezičnosti lahko govorimo pri otroku, ki je izpostavljen dvema jezikoma od rojstva ali kmalu po rojstvu. V večini držav prevladuje mnenje, da govorimo o simultani dvojezičnosti, če je otrok izpostavljen dvema jezikoma do vstopa v šolo. Ker v Belgiji pričnejo otroci s šolanjem pri 3. letih, je pri njih to meja, ki ločuje simultano dvojezičnost od sekvencionalne dvojezičnosti.

Primer simultane dvojezičnosti:

Deklica Amber se je rodila v Sloveniji angleško govoreči materi in slovensko govorečemu očetu. Že od rojstva oče z njo govori v slovenščini, mati pa z njo govori angleško.

O sekvencionalni/zaporedni dvojezičnosti pa govorimo pri otrocih, ki so najprej izpostavljeni prvemu jeziku, drugi jezik pa je prisoten šele po 3. letu starosti oz. po 5. letu starosti (odvisno od posamezne države in starosti pri kateri gredo otroci v šolo). Otroci se pričnejo učiti drugi jezik, ko je prvi jezik že usvojen.

Primer sekvencionalne dvojezičnosti:

Deček Luka se je rodil na Hrvaškem hrvaško govorečim staršem. Ko je bil star 6 let se je družina preselila v Slovenijo, kjer je pričel obiskovati 2. razred osnovne šole. Luka je danes star 12 let in govori tako hrvaško kot slovensko.

Možna je tudi kombinacija obeh oblik dvojezičnosti.

Glede na poznavanje jezikov ločimo naslednje tipe dvojezičnosti:

• »highly balanced bilingual« – otrok ustrezno uporablja oba jezika,
• »non-balanced bilingual« – otrok ustrezno uporablja enega izmed jezikov, z drugim jezikom pa ima težave in
• »semi-dvojezičnost« – otrok neustrezno uporablja oba jezika. Cilj našega dela kot logopedi in surdopedagogi je, da dosežemo, da otroci enako učinkovito uporabljajo oba jezika.

Če je otrok non-balanced bilingual, to ne pomeni, da ima jezikovne težave, ampak gre za jezikovne razlike. Pri tej skupini otrok (non-balanced bilingual) vključitev v logopedsko obravnavo ni nujna. Logoped lahko samo svetuje.

Logoped mora nujno posredovati v skupini semi-dvojezičnih otrok. Za to skupino je značilno slabo znanje obeh jezikov, kar nakazuje na jezikovno motnjo.

Kako učinkovito bo otrok uporabljal določen jezik, je v veliki meri povezano z jezikovnim inputom okolja.

JEZIKOVNI RAZVOJ PRI SIMULTANI IN SEKVENCIONALNE DVOJEZIČNOSTI

V Belgiji jezikovni razvoj pri enojezičnih osebah v grobem delijo na 4 stopnje:

• predjezikovna stopnja (0-1);
• zgodnja jezikovna stopnja (1 – 2,6)
• diferencialna stopnja (2,6 – 5)
• končna stopnja (> 5)

 

1. SIMULTANA DVOJEZIČNOST

Pri simultanih dvojezičnih govorcih se tako prvi kot drugi jezik razvijata enako kot jezik pri enojezičnih govorcih. Razvoj njihovega govora gre skozi iste faze.

• PREDJEZIKOVNA STOPNJA

Predjezikovnja stopnja je tudi jezikovno specifična. Otrok na tej stopnji še ne govori, ampak beblja. Kot sem že prej omenila je otrok najprej izpostavljen vsem fonemov različnih jezikov, z 6-8 meseci pa postane občutljiv za foneme svoje jezika.

• ZGODNJA JEZIKOVNA STOPNJA

Na tej stopnji otrok tvori kratke stavke. To fazo delimo na fazo enobesednih stavkov in fazo dvobesednih stavkov.

• FAZA ENOBESEDNIH STAVKOV

Na tej stopnji lahko prihaja do zamenjave med jeziki. Otrok reče nekaj v prvem jeziku, nato nekaj drugega v drugem jeziku.

Primer: Sarah ima angleško govorečo mamo in angleško govorečega očeta. Ko z mamo in očetom gledajo knjigo pokaže na mačko in reče »look«, potem pokaže na kužka in reče »kuža«.

• FAZA DVOBESEDNIH STAVKOV

V tej fazi otrok tvori dvobesedne stavke. Tudi v tej fazi lahko pride do mešanja različnih jezikov.

Primer: Sarah reče »look mommy«, »pretty kuža«, »prinesi knjigo«.

• FAZA DIFERENCIACIJE

V tej fazi otrok uporablja daljše in slovnično bolj kompleksne stavke in povedi. Na tej stopnji lahko otrok uporablja besede iz obeh jezikov, ki jih uporablja. Input, ki ga otrok dobi iz okolja je zelo pomemben.

Primer: Sarah lahko reče »I want a dog«, »I want psa«, »Jaz si želim psa.«

V Belgiji so nam dejali, da je input output. Karkoli bomo v otroka »dali«, bomo od njega dobili. Zelo verjetno je, da se bo otrok s staršem pogovarjal v tistem jeziku, ki ga starš govori. Torej v primeru Sarah: deklica bo z mamo govorila angleško in z očetom slovensko.

• ZAKLJUČNA FAZA

Otrok uporablja večbesedne slovnično bolj kompleksne povedi. Otrok bo primarno uporabljal jezik, kateremu je izpostavljen, lahko pa se tudi zgodi, da bo jezika med seboj mešal.

Jezikovni razvoj pri simultanih dvojezičnih osebah je skladen z jezikovnim razvojem enojezičnih otrok. Vsekakor pa moramo upoštevati inter-individualne razlike med posamezniki.

KAKO DOBRO PA OTROK POZNA JEZIKE? SE OBOJE JEZIKE NAUČI DO POPOLNOSTI?

Ko govorimo o simultani dvojezičnosti, vedno govorimo tudi o jezikovni dominanci. Čeprav se oba jezika pri otroku razvijata v skladu z mejniki, opazimo, da je otrok bolj fluenten, suveren v enem jeziku, da je en jezik bolj dominanten. To je jezikovna dominanca. Nikoli ni popolne sinhronije med obema jezikoma, ki ju otrok uporablja. Primer: otrok lahko v enem jeziku uporablja že dvobesedne stavke, v drugem jeziku pa uporablja zgolj enobesedne stavke.

 

 

2. SEKVENCIONALNA DVOJEZIČNOST

Če ponovim, o sekvencionalni dvojezičnosti govorimo takrat, ko otrok osvoji drugi jezik po vstopu v šolo. Otrok se tako sreča z dvojnim izzivom: usvojiti mora jezik okolja in ohranjati materinski jezik.

Otroci, ki pričnejo usvajati drugi jezik do starosti 5 let, še vedno niso do potankosti razvili prvega jezika, zato se srečajo z dvojnim izzivom in sicer, razviti prvi jezik do konca in hkrati usvojiti drugi jezik. Starejši otroci so že usvojili prvi jezik, ko pričnejo usvajati drugi jezik, zato je to zanje malo lažje.

Pri sekvencionalni dvojezičnosti se prvi in drugi jezik drugače razvijata.

Otrokov prvi jezik se razvije po enakih fazah, kot pri enojezični osebi oz. kot pri simultani dvojezični osebi. Otrok je še vedno enojezičen, ko usvaja prvi jezik.

Drugi jezik se razvije po drugačnih stopnjah. Otrok ga prične usvajati z vstopom v šolo. Učenje drugega jezika se ne prične z preverbalne stopnje, saj otrok ne bo pričel bebljati v drugem jeziku, ampak se prične z diferencialne stopnje, ko otrok že uporablja kompleksnejše stavke in povedi. Zavedati se moramo, da je dokončni razvoj drugega jezika izziv za otroka, saj takrat sprejme še nov jezik.

ŠTIRI STOPNJE RAZVOJA DRUGEGA JEZIKA PRI SEKVENCIONALNI DVOJEZIČNOSTI

1. STOPNJA – Uporaba prvega jezika

Otrok uporablja prvi jezik doma in v šoli.

2. STOPNJA – Neverbalna stopnja

Na tej stopnji otrok ne govori oz. govori zelo malo. Komunikacija temelji na gestah. Čeprav otrok zelo malo govori, z njim ni nič narobe, saj aktivno usvaja drugi jezik. Ta stopnja traja od nekaj tednov do nekaj mesecev.

3. STOPNJA – Formuliranje jezika

Otrok na tej stopnji uporablja kratke stavke, pogosto imitira druge otroke. Uporablja zelo malo originalne vsebine.

4. STOPNJA – Produktivna uporaba jezika

Otrok uporablja drugi jezik, vendar dela veliko slovničnih napak, ima težave z naglasom, ima neustrezen dialekt, zveni kot tujec, njegovi stavki imajo telegrafsko obliko. Ponavadi otrok doseže 4. stopnjo tekom enega leta od kar je v šoli.

Ko otroci dosežejo 4. stopnjo, to še ne pomeni, da so rojeni govorci drugega jezika. Nekateri otroci potrebujejo 2 leti, da se lahko popolnoma izražajo v drugem jeziku.

Posledice dvojezičnega razvoja so lahko pozitivne ali negativne.

Med pozitivne karakteristike sodijo:

• code-mixing;
• cross-linguistic transfer;
• BICS vs. CALP.

Negativne posledice dvojezičnega razvoja pa je jezikovna izguba (language loss).

 

CODE-MIXING

Code-mixing je izmenjava dveh ali več jezikov znotraj iste fraze, stavka ali daljšega odstavka.

Primeri: »Danes je slabo Weather.« ali »Danes je slabo vreme. Please give me my umbrella.«

Code-mixing je normalni del razvoja dvojezičnega otroka in se ga ni potrebno izogibati.

 

CROSS- LINGUISTIC TRANSFER

S pojmom transfer označimo vpliv enega jezika na drugi jezik. Vpliva lahko tako prvi jezik na drugega, kot drugi jezik na prvega.

Transfer je značilen in tipičen za jezikovni razvoj tako enojezičnega kot dvojezičnega otroka in ni znak jezikovne motnje.

 

LANGUAGE LOSS

Nazeželena posledica dvojezičnega razvoja je jezikovna izguba (language loss).

Language loss pomeni oslabitev prvega jezika, zaradi učenja drugega jezika. Do jezikovne izgube pride zaradi razlik v pomembnosti posameznih jezikov.

 

SPECIFIČNA JEZIKOVNA MOTNJA IN DVOJEZIČNOST

Specifična jezikovna motnja v dvojezičnosti je definirana kot vztrajajoča motnja pri usvajanju jezika. Težave pri usvajanju jezika morajo biti prisotne v obeh jezikih, ki se jih otrok uči, da lahko diagnosticiramo specifično jezikovno motnjo. Otrok ima lahko različne težave v različnih jezikih.

Specifična jezikovna motnja ni posledica motnje v duševnem razvoju.

Dvojezičnost ne povzroča jezikovne motnje! Če ima otrok jezikovno motnjo, bi jo imel tudi, če ne bi bil dvojezičen.

Če ima otrok po enem letu, ko je bil izpostavljen drugemu jeziku težave z drugim jezikom, moramo preveriti, ali ima otrok težave v obeh jezikih ali zgolj enemu.

OCENJEVANJE

Napotki za ustrezno oceno otroka.

1. Oceniti moramo ali ima otrok težave v enem ali obeh jezikih. Če so težave prisotne zgolj v enem jeziku, gre za jezikovno razliko in ne jezikovno motnjo. Če so težave prisotne v obeh jezikih, gre za jezikovno motnjo in mora logoped nujno ukrepati.
2. Dvojezični otrok potrebuje tudi dvojezično oceno. Oceniti moramo vsak jezik, ki ga oseba uporablja.
3. Oceniti moramo okoljske faktorje in individualne faktorje znotraj otroka.
4. Testirati moramo otrokov sluh, njegove kognitivne sposobnosti in jezikovne zmožnosti (v obeh jezikih).
5. Oceniti moramo otrokov prvi jezik in drugi jezik (tako formalni kot neformalni). V pomoč so nam lahko raznorazni standardizirani testi, spontano opazovanje otroka.

Zavedati se moramo, da se dvojezični otrok srečuje z dvojnim izzivom. Poleg novega jezika mora osvojiti tudi novo kulturo.

Na obravnavah moramo vedno upoštevati dejstvo, da otrok prihaja iz druge kulture. Kar je v določeni kulturi normalno, ni nujno normalno v naši kulturi.

 

DVOJEZIČNOST IN OSEBE Z MDR

V Belgiji smo spoznali raziskavo, ki se osredotoča predvsem na populacijo dvojezičnih oseb z Downovim sindromom. Rezultati nakazujejo, da imajo otroci z MDR enak jezikovni profil tako pri prvem kot pri drugem jeziku. Če se je otrok sposoben naučiti prvega jezika, se je zagotovo sposoben naučiti tudi drugega jezika. Opazovati moramo kako se razvija prvi jezik in če pri razvoju le tega ni težav, jih najverjetneje tudi pri drugemu jeziku ne bo. To je značilno tudi za dvojezične otroke brez MDR.

Zavedati pa se moramo širokih individualnih variacij znotraj populacije oseb z MDR. Zelo pomemben je zlasti jezikovnih input, ki ga te osebe prejemajo iz okolja.

 

NAPOTKI ZA STARŠE:

Vsekakor ne odsvetujemo dvojezičnosti!

Staršem svetujemo naj z otrokom govorijo v tistem jeziku, ki ga obvladajo. Če tudi sami ne znajo drugega jezika, naj se v njem ne pogovarjajo z otrokom, saj ga bodo zgolj zmedli. Seveda pa otroke bolj motivira, če vidijo starše, da se tudi oni trudijo osvojiti jezik okolja.

Avtor: Sara Trošt

 

Viri in literatura:

Lastni zapiski s predavanj

Mostaert, C. (2017/18). Zapiski iz seminarjev.

Paradis, J., Genesse, F., Cargo, M. B., Leonard, L. B. Dual language development and disorders.

Schraeyen Kirsten, (2017/18). Zapiski s predavanj.